Nasveti o agrarni ekonomiki

Na slovenskem podeželju, tudi s pomočjo kmetijske svetovalne službe, deluje veliko raznih sadjarskih, vinogradniških, govedorejskih, konjerejskih in podobnih kmetijskih društev. Ta neprofitna društva delajo praviloma z minimalnimi sredstvi, z lastno članarino in manjšimi občinskimi podporami. Društva so izredno dejavna in so za slovensko podeželje pravo poživilo. Organizirajo številne predstavitve, razstave in podobne prireditve. Člani delajo zastonj, toda za organizacijo prireditev potrebujejo tudi nekaj denarja. Člani društev, ki so zadolženi za zbiranje sredstev, so pred težko nalogo, kako pristopiti do morebitnih darovalcev ali pokroviteljev svoje prireditve.

Morebitni pokrovitelji denarja seveda nimajo v izobilju, zato ob darovanju  pričakujejo korist. Gre za partnerski odnos, ko darovalec nekaj daruje, od obdarovanca pa pričakuje korist v obliki pozitivne publicitete ali celo reklame. Želijo povečati prodajo svojih izdelkov ali izboljšati odnose z javnostjo in povečati svoj ugled. Gre za dogovor med dvema poslovnima partnerjema.

Preden se podjetje odloči, da bo darovalo razmisli:

1. Ali bo prireditev pozitivna, koliko ljudi bo sodelovalo?
2. Kako jim bo darovanje koristilo?
3. Ali bo ob darovanju sledil plaz novih prošenj za sredstva?
4. Ali ima društvo, ki želi podporo v svojem okolju ugled, dobro ime?
5. Ali bodo sredstva pošteno in racionalno trošili?
6. Ali so zaprošena sredstva skladna z dejanskimi potrebami?
7. Ali se bo spremenil odnos okolja do podjetja, če sredstva darujejo ali če jih ne dajo?
8. Kakšen odnos do društva imajo njihovi poslovni partnerji in kakšen konkurenca?
9. Ali bodo za dana sredstva lahko znižali davčno osnovo?

1. Podjetja praviloma podpirajo društva v svoji okolici, ker to povečuje njihov ugled.

2. Podjetja prej darujejo društvom, ki se ukvarjajo s podobno neprofitno dejavnostjo, kot nesorodnim dejavnostim.

3. Nekatera podjetja že v svojem poslanstvu in strategiji navedejo katere dejavnosti bodo podpirala.

4. Pri podjetjih, ki imajo oddaljeno centralo, je od izpostav praviloma težjo dobiti sredstva za manjše prireditve.

Ko se odločamo, koga bomo zaprosili za pomoč moramo izkoristiti osebna znanstva. Velja pravilo, da ljudje darujejo ljudem in ne ustanovam.

Veliko prednost imamo, če so odločujoči poslovneži ali njihovi družinski člani, člani našega društva. Zato jih povabimo v naše društvo. Tega ne smemo narediti tako, da bo očitno, da od njih pričakujemo samo denar. Nekateri so tudi nečimrni, ugodimo jim. Dajmo jim kakšno funkcijo v društvu, častno članstvo…

Ko temeljito premislimo koga bomo zaprosili za pomoč sestavimo prošnjo. Kljub tej formalnosti bo odločilen oseben stik. Na obisk se temeljito pripravimo. Čim več poizvejmo o podjetju, si določimo cilje obiska, ter potek razgovora. Posebej pazimo, da si izberemo primeren čas, da nas ne bodo odslovili že na hodniku. Zato se moramo dogovoriti za čas obiska.

Pri obisku je prvi vtis odločilen. Na obisk pridemo dostojno oblečeni in urejeni ter točno ob dogovorjeni uri, ne prej, ne zamujati. Začetek naj deluje pozitivno. Vljudno pozdravimo. Sogovorniku in podjetju izrečemo kompliment, se mu zahvalimo, da si je vzel dragocen čas in nas je bil pripravljen sprejeti…

Svoj namen predstavimo tako, da bomo pri sogovorniku vzbudili pozornost in zanimanje. Posebej poudarimo koristi za podjetje in vodstvo, če nas bodo podprli.

Pri pogovoru moramo pričakovati ugovore, zato naj za sredstva prosi oseba, ki deluje pozitivno, je komunikativna in je prepričljiv pogajalec. Idealno je, če za sredstva prosi, ali je vsaj prisoten, oseben znanec sogovornika.

Po pogovoru si zapišimo posebnosti, ki smo jih zaznali. To nam bo koristilo ob naslednji prošnji.

Pokrovitelja na prireditev osebno povabimo. Na njej mu damo ustrezno vlogo, npr. podelitev priznanj, krajši govor….Poiščimo priložnosti, kjer bodo sponzorji začutili naše gostoljubje in se bodo čutili dobrodošle. Člana vodstva društva zadolžimo, da bo na prireditvi skrbel za pokrovitelje. Najbolje, če lahko to prevzame predsednik društva.   Po končani prireditvi ga pisno seznanimo s potekom prireditve, se mu zahvalimo in poudarimo velik pomen njihove pomoči. Pošljemo mu medijske članke o naši prireditvi, fotografije prireditve z njihovimi znaki v ozadju...  Darovalce po prireditvi vprašajmo za njihovo mnenje. Takoj se jim pisno in ustno opravičimo za morebitne spodrsljaje, tudi če za to sami nismo krivi. Z darovalci moramo odnose stalno negovati. Stalno spremljajmo dogajanje v pokroviteljskem podjetju. Uvrstimo jih na spisek prejemnikov naših čestitk.

Dajmo jim več, kot smo jim obljubili.

Avtor: Stanislav Leskovar