Selekcija prašičev

Že stoletja poskuša človek spremeniti in popraviti proizvodne lastnosti živali. Do danes je bil dosežen že pomemben napredek. Nekatere vrste in pasme so popolnoma prilagojene pogojem okolja v katerem živijo. V nekaterih primerih lahko pride do take odvisnosti, da žival brez pomoči rejca ne more več obstajati.
V odsotnosti selekcije imajo vse živali enake možnosti za razmnoževanje. Osnovna odločitev rejca za selekcijo je nivo proizvodnih sposobnosti, fenotip živali oziroma proizvodne sposobnosti sorodnikov dane živali.
Selekcijo oz. odbiro domačih živali, opravljamo zaradi izboljševanja in ohranjanja proizvodnosti. Pri domačih prašičih želimo tako povečat plodnost, rast, izkoriščanje krme, mesnatost in odpornost, torej lastnosti, ki najbolj odločajo o gospodarnosti reje prašičev. Napredek lastnosti, ki jih omogoča selekcija, so na enoto časa majhni in je večje moč doseči le z vztrajnim in pravilnim selekcijskim delom.
Najpomembnejši nameni selekcije prašičev so:
- izboljševanje učinkovitosti reje (izboljševanje gospodarsko pomembnih lastnosti)
- preprečevanje razširitve nezaželenih genov v populaciji
- preprečevanje depresije zaradi parjenja v sorodu
- vodenje načrtnih in smiselnih parjenj (križanj) za izkoriščanje heterozisa
- načrtno in intenzivno izkoriščanje po plemenski vrednosti najboljših plemenjakov in plemenic
- ohranitev in izboljšanje funkcionalne zunanjosti prašičev. Vseh gospodarsko pomembnih lastnosti ne moremo izboljšati na enak način in enako uspešno. Zato uporabljamo predvsem dva postopka:
- selekcijo znotraj pasme (za rastnost, izkoriščanje krme, mesnatost)
Nobena pasma ni univerzalna – ni odlična v vseh gospodarsko pomembnih lastnostih. Pri selekciji znotraj pasme je zelo pomembno preprečevanje parjenja v sorodstvu. Znano je, da se pri parjenju v sorodstvu zmanjša plodnost, vitalnost in odpornost. Zato je pomembno pravilno in trajno označevanje prašičev ter vodenje vseh podatkov o izvoru. Parjenja v sorodstvu se izogibamo do tretje generacije prednikov.
Pri selekciji znotraj pasme se najpogosteje odločamo za metodo množične selekcije. Plemensko vrednost izračunamo s pomočjo indeksa, ki vključuje gospodarsko pomembne lastnosti: rast, izkoriščanje krme in mesnatost. Lastnosti ovrednotimo v posebnem postopku testiranja živali.

Pri križanju parimo po določenem izbranem in preverjenem sistemu med seboj prašiče nesorodnih pasem ali linij. Tako kombiniramo proizvodne sposobnosti posameznih pasem in pri lastnostih, ki merijo plodnost, vitalnost in odpornost, izkoristimo heterozis. Obe možnosti, ki ju križanje ponuja, je mogoče sistematično uporabiti v zelo širokem obsegu, če pravilno in smotrno organiziramo selekcijo izhodiščnih pasem ter uredimo promet s plemenskimi prašiči.
Pri izbiri sistema križanja si pomagamo :
- s teoretičnimi izhodišči – genetska različnost med pasmami, pojavljanja heterozisa pri posameznih lastnostih
- s temeljnim poznavanjem bioloških značilnosti pasem – nikakor ne smemo uporabljati slabo plodne svinje (pietrain, duroc) za svinje križanke.
Nekontinuirana križanja:
Dvopasemsko križanje – najenostavnejša oblika križanja obsega enojno križanje dveh populacij, pri čemer živali iz populacije A redno parimo z živalmi iz populacije B. A in B so starši čistih pasem, medtem ko so(AB) njihovi potomci (križanci).
Tro-pasemsko križanje – drugi način izkoriščanja heterozisa (posebej za lastnosti prirasta in reprodukcijske lastnosti) predstavlja tropasemsko oziroma štiripasemsko (linijsko) križanje.
Štiri-pasemsko križanje – materine linije prispevajo plodnost, očetovske linije pa dobre rastne lastnosti in mesnatost.

Pripravila: Darja Prevalnik, univ. dipl. ing. kmet.
selekcija prašičev pri KGZ Ptuj
tel: 02 / 749 36 25

Comments are closed.